Priporočila šole/vrtci

Včeraj nikakor nisem zmogla biti pozitivna. Vsa ta priporočila, ki smo jih dobili, so povzročila, da se mi je stemnilo pred očmi. Zdi se mi, da eno priporočilo izključuje drugo. Zdi se mi, da jih piše nekdo, ki ravno ni doma v šoli. Ne vem. Nekatera so tako mimo, da se človek vpraša, če je to sploh možno. Ne vem, izpostavila bom 2, ki morda nista bistvenega pomena, ampak sta, kaj naj rečem. Hecna. Žalostna. Bizarna.
Recimo:
1. Otroci naj se čim manj poslužujejo javnega prevoza, v šolo naj pridejo peš, s skiroji, s kolesi, če seveda imajo kolesarski izpit. Kuku. 1.triada gre v šolo!!! Prvo kot prvo, so med temi otroci, učenci 1.razreda, ki jih v šolo spremljajo starši, drugo kot drugo. Kolesarski izpit se dela v 5.razredu. Kuku... To je 2.triada. Torej to priporočilo bi nekako naj veljalo samo za učence 9.razreda.
2. Učitelj naj otrok ne obremenjuje s priporočili. Vse naj nekako vključi v vzgojno-izobraževalni proces, da učenci ne bodo dobili občutka, da je kaj narobe. A res??? Čisto zares??? Saj ne, da bodo sedeli vsak v svoji klopi, da bodo morali hodit v koloni 1,5m narazen, da si bodo morali pred malico počistit/razkužit svojo mizo, da se morda ne bodo videli s polovico svojega razreda... Ja, normalno. Vse bo normalno. Nič jih ne bomo obremenjevali.

Veliko je tega. Veliko še bo.
Ne želim si tega res ne. Ne kot učiteljica, ne kot mama. Moj velik sin bo ostal doma, ker je 4šolec. In vesela sem za njega. Res sem. Tamali gre v vrtec. K tamalim. Jaslice. Ima zlati vzgojiteljici. Ravnateljica vrtca je srčna, realna oseba. Vem, da se bodo trudili po vsojih najboljših močeh. Zaupam jim. Ampak... Kako? Ne predstavljam si kako?
Napisala sem že, da se bom trudila, da bo mojim učencem ob povratku v šolo lepo. In res se bom. Ne vem pa, koliko bo to sploh mogoče. Vsekakor jim jaz kot jaz ne želim zagreniti zadnjih 6 tednov pouka v 3.razredu. Neeeee. Želim, da si to leto zapomnijo tako kot jaz. Šola v naravi, plavalni tečaj, učenje na daljavo, petje, ples, veselje. Tako!!! In tako bo! Pika. Klicaj!!!
Priporočila so samo priporočila. Morda se spremenijo. Upanje umre zadnje, kajne?

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več