Pa vendarle ne bo tako hudo

Bila sem v šoli. V Ludviku. Videla vse tiste, ki so sedaj bili le sodelavci na daljavo. Videla vse tiste, s katerimi nisem imela stika zadnja 2 meseca. 
Bila sem v "mojem" razredu. V učilnici. Tako prazna je bila brez otrok. Naša pomladna gospodična s svojo cvetlično obleko še vedno krasi okno učilnice. Tista gospodična, ki smo jo skupaj naredili. 3 dni preden smo ostali doma. A ona je še tam. Vztrajno čaka na učence. Šolsko razigranost. Učne ure. In je enako lepa kot pred 2 mesecema. Stoli, mize so pripravljeni na ponedeljek. Dovolj razdalje. Dovolj prostora. Nič nagužvano. 
Po današnjem sestanku me ni več tako fejst strah. Ne vem kako je drugje, ampak naše vodstvo ve, kaj je kmečka pamet. Ve kako iz vsega tega potegniti le najbolje za otroke. In nas. Ne bo tako hudo. Ne bo zapora, kot pišejo eni. Ne bomo policaji, kot smo se bali.
Danes smo se videli vsi. Starši in otroci. Malo predebatirali. Težko je bilo danes 4 otrokom povedati, da ne bodo več v našem razredu, ampak bodo sestavljali 4.skupino, ki bo nastala. In vesela sem, da so to dobro sprejeli. Še en dokaz, da so otroci super. Tudi starši. Kapo dol. Resnično. Obdobje 8 tednov je minilo brez težav. Spoznala sem družine na način, ki nam ga je dala Korona.
Otroci so se danes najbolj razveselili dejstva, da zdaj več ne bo domačih nalog in dela doma. Si zaslužijo. Vse se bo delalo v šoli. In obuti bodo hodili po šoli. Nekaj novega, nekaj zanimivega.
 Bo, vedela sem, da bo vseeno vse skupaj bolj prijazno kot se zdi na prvo žogo. 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več