Dan medicinskih sester

Današnji blog ne bo namenjen šoli. Lahko bi bil. Lahko bi razglabljala in debatirala o ukrepih, o nejasnosti, pa ne bom.
Danes je dan medicinskih sester (bratov?) če sem prav zasledila. Poleg učiteljev zelo osovraženi osebki. Osebki, ki tako kot mi, nikoli nič ne delajo, večinoma pijejo kavice, čvekajo, so nesramni. Osebki, ki imajo preveliko plačo za nič dela. Osebki, ki jih lahko nadomesti vsak. Jaaaaaa, pa jaaaaaa. Ne bom trdila, da so vsi ok, da so vsi popolni, da nekateri ne iščejo krivin pri svojem delu, da se včasih res vprašaš ali so za svoje delo usposobljeni. Ampak tako je povsod. Pa si lahko učitelj, medicinska sestra, zdravnik, trgovka, avtomehanik, smetar. Dejstvo je, da smo ljudje različni, z napakami. Takšnimi in drugačnimi.
V svojem iskanju sanjske službe sem 2 leti delala tudi v domu starejših. In lahko rečem, da ljudje tam spoštujejo osebje, so jim hvaležni za vsako minuto, ki si jo vzamejo za njih. Ne za tiste formalne stvari, za tiste izven. In to tudi sama spoštujem pri medicinskem osebju. Ko niso roboti, ampak ljudje. Ko se ti posvetijo, ko te potolažijo, vprašajo kako si. Ne gre vedno. Res ne gre. Imajo gužvo. Delajo dežurstva. Ne morejo in ne zmorejo vedno dati svoje prijazne plati. A se trudijo. Vsaj velika večina njih. Včasih smo (ja, tudi jaz) krivični do njih. Vidimo samo tisto kavico v roki. Ne vprašamo pa se od kdaj so v službi. So imeli čas za malico? Je za njimi morda težek primer? So morda želeli pomagati osebi pred nami, pa niso vedeli kako? Jim je spodletelo?
Skratka, tisti čas, ko sem stopila vsaj približno v čevlje medicinskega osebja, sem spoznala kako malo je potrebno, da je človek, tudi če je bolan in priklenjen na posteljo, srečen. Vsaj 2 minuti. Da se iz srca nasmeji. Da se počuti človek.
Drago medicinsko osebje, zavedajte se, da imate zelo težko delo. Kljub našemu nerganju in kritiziranju, vedite, da ste pomemben člen naše družbe. Hvala.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več