1 leto

 





Pred 1 letom, v bistvu je bilo včeraj 1 leto, sem zaradi strahu pred neznanim, začela pisati dnevnik iz katerega je kasneje nastal ta blog.

Takrat sem zapisala, da mi je hudo, ker ne smem v službo, da mi je hudo, da ne bom videla učencev, vsaj v razredu ne, a da bom že zdržala 2 tedna in se predvsem 2 tedna trudila, da bodo učenci in starši od mene dobili najboljše kar jim lahko dam. Ptički že čivkajo, da ta 2 tedna trajata in trajata in bosta še trajala. A to zdaj sploh ni pomembno. Takrat sem bila prepričana in še danes sem, da sem v danem trenutku učencem dala 100% sebe. Da sem dala vse kar znam.

1 leto kasneje si upam trditi, da sem iz neznanih voda ulovila znano ribo. Ribo velikanko. Ribo s plavutmi, lovkami in bodicami hkrati. 

In takšnega ulova nisem imela samo jaz. Marsikateri pedagoški delavec si je nadel škornje, zavohal rokave in se odpravil na lov brez vabe.

Pri tem nismo bili sami. Pridružili so se nam učenci, ki so spretno vihteli svoje palice in nam podajali mreže. Pridružili so se tudi tisti, ki jim je lovljenje španska vas in ne vedo niti tega, da je pri lovu potrebno biti tiho. A tako pač je. Vsak lov ne pomeni ulova. Včasih na trnek ujameš tudi kaj takšnega, kar si ne želiš.

Bili so vzponi in padci.

Bile so pohvale in kritike.

Smo ovce in smo levi.

Vsak po svoje. Vsakemu svoje.


Današnji blog bodo morda razumeli redki. Tisti, ki bi ga morali, ga verjetno ne bodo. A nič zato. Tudi jaz vsega ne razumem. 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več