ne (z)morem biti tiho


 Resnično se sprašujem, če kdo od tistih tam zgoraj bere moj blog in je začel pogrešati moje pisanje? 

Dolgo sem bila tiho. Dolgo sem bila pozitivna. In prisežem, da se me pozitiva še vedno drži. In ja. Testiram se. Če treba vsak dan, samo, da sem v šoli. Briga me, če sem ovca. In ja. Cepljena sem. In ja, briga me, če sem poskusni zajček. Razen bolečin v rokah in rahle mrzlice 1 dan po cepljenju, mi ni bilo hudega. Morda še mi bo. Ne ubadam se s tem. V bistvu je tako, da mi terapija, ki jo dobim za svojo bolezen, bolj škodi kot mi to cepljenje. Nikogar ne prepričujem za ali proti. Vsak ima svoje telo in svojo glavo. Pa pustimo to. Ni danes dan za to temo. 

Danes oziroma jutri je dan, ko se država  ponovno zapira. Aja, ne država. Zapirajo se šole in vrtci kljub zatrjevanju, da bomo med zadnjimi. Kot učiteljica se mi že zdi, da otrokom iz tedna v teden lažem, ker je vedno nekaj novega. Ne razume. Čisto lepo smo se navadili na vse ukrepe, ki v šoli niso to kar pišejo eni. Vsaj na naši šoli ne in sem vesela, da ne. Ja, razkužujemo roke. Ja, imajo maske na hodnikih. Ja, tu pa tam smo tečni. ampak reeeees ni hudo. Res smo se že vsi privadili. In učenci niso bolni. V šolah ni okužb. Vsaj ne v taki meri, da bi morali vse šole zapreti. In vrtce!!! In salone. Frizerske salone, kjer je 1 testirana frizerka in 1 stranka. Moj mož dela v firmi, kjer ima vsak dan stik z ljudmi, vsaj recimo s 30, ki hodijo od hiše do hiše. Torej? Ne vem, morda sem te ure matematike špricala, pa ne razumem. 

Ni mi jasno kakšen lock down je to. Kako lahko pričakujejo, da bodo otroci doma, če starši nimajo varstva? Srečni so lahko tisti, ki delajo, ne da bodo zdaj zaradi nepremišljenih ukrepov doma. Presneto. Otrok ne more biti sam doma. Recimo da tam 10 let plus je lahko, ampak mlajši pa ne. Res ne! Pa še tisti 10 let plus ni ravno navdušen nad delom na daljavo in tem, da se bo zjutraj z veseljem vstal in navdušeno delal, kar mu učitelji naložijo. Takih je malo. Saj če pomislim, pa sem bila načeloma vestna učenka, bi tudi jaz spala tam do 10ih, v pižami do 12ih, pol zajtrk, potem pa mogoče kakšno delo. 

In prav hudo mi je, ko slišim zgodbe staršev pod stresom, ko ne upajo k delodajalcu. Ko se bojijo izgube službe. Presneto! Ljudje so v stiski. Odrasli so v stiski. Otroci prav tako. 

In če verjamete ali ne, tudi mi, učitelji smo v stiski, ko vse to spremljamo. Ja, boste rekli, da nič ne naredimo, da bi se uprli. Da smo prpe. Da nimamo jajc. Ne, res jih nimam. Imam pa srce, da otrokom v teh razmerah dam največ kar lahko. 


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več