Prijateljstvo



Zadnje dni veliko razmišljam o prijateljstvu. O tem, kdo je dober prijatelj, kako biti dober prijatelj, nenazadnje, kdaj si priznati, da prijatelj ni prijatelj. Opazujem otroke v razredu. Veliko grdih besed in dejanj se dogaja med prijatelji. A že v naslednjem odmoru se na to pozabi. Spet naslednji dan se največje prijateljstvo spremeni v rivalstvo. Kot otrok sem imela veliko prijateljic, prijateljev. Nisem bila ravno popularno dekle, a družbe je bilo vedno več kot dovolj. Nikoli se nisem počutila osamljeno. Vem pa, da sem bila že takrat zelo naivna. Pa saj ne vem, če je to naivnost, ampak načeloma sem tu tipičen škorpijon. Poleg tega, da sem presneto rada glasna in v središču pozornosti, sem vedno za prijatelje naredila vse. Včasih preveč. In nekako sem to pričakovala nazaj. In tukaj so se začela razočaranja. Ne gre se za materialno vračanje, gre za usluge, gre za čas. Predvsem čas. 

Spomnim se svojega dobrega, bi rekla, da v mojem življenju edinega moškega prijatelja, ki je bil kot moj veliki brat. Ta prijatelj je nekoč, par ur po rojstvu svoje hčerke rekel: Katja, pri prijateljih je pomembna kvaliteta in ne kvantiteta. Je že vedel. Jaz takrat nisem. Zdaj vem. Vedno bolj se zavedam, kaj mi je želel povedati. 

Korona je poleg slabih lekcij, prinesla tudi kaj dobrega. Predvsem zavedanje, da je nekaterim prijateljstvo samoumevno. Da je prijateljstvo 1 like na Facebooku. Vem in se zavedam, da imam napake tudi jaz. Vem in se zavedam, da znam biti težka in naporna. A vem tudi, da za prave prijatelje dam vse od sebe. Za prave! In ja, še eno spoznanje Korone. Takih je zelo malo. Malo. Nekoč sem slišala nekoga, ki je rekel, da prave prijatelje lahko prešteješ na prste ene roke. Bo kar držalo. 

Veliko sem se ubadala s tem in glede na moj karakter se verjetno še bom. A če kaj vem, vem, da počasi, potihoma v odnose z ljudmi vključujem svojo pamet in ne samo srca. Moje srce je rezervirano za posebne ljudi. Za tiste ta prave. Ostali pridejo in gredo. 
 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več