Ob dnevu otroške knjige

Zajček Violo je živel s svojo družino v mestu blizu najlepšega gozda. Bili so srečna družina. Kot vsi zajci, so oboževali korenje in deteljico. 

Violo je bil poseben zajec. S posebnim imenom. Rodil se je namreč na veliko noč. Ko sta babica in dedi prišla pogledat svojega prvega vnuka, babica ni opazila, da ima na rokah še barvo od barvanja velikonočnih pirhov. Ko je potrepljala zajčka po kožuščku, je barva ostala tam. In vse od tistega dne je tam. Na posebnem mestu. Zato je zajčku tudi tako ime. Violo. Barva je bila namreč vijolična.

Zajček Violo je bil večkrat tarča posmeha vseh tistih, ki niso razumeli njegove zgodbe. Prav tako so nekateri menili, da je ta barva namišljena. Mislili so, da Violo želi biti nekaj posebnega. Da želi biti nekdo, o katerem se veliko govori. A ni bilo tako. Violo je bil velikokrat žalosten. Ni razumel, zakaj en madež na njegovem kožuščku moti zajce v mestu. 

Nekega dne, ko je bil že velik, ko je imel že svojo družino, je srečal volka. Volkov se je od nekdaj izogibal, saj so ga tako učili. Pa ne samo starši. Tudi učitelji. Tudi največji od vseh učiteljev. Zajec Vseved. Nikoli pa ni prav vedel, zakaj se jih mora izogibati. 

Volk, Kolorino mu je bilo ime, se mu je prijazno nasmehnil in ga vprašal: "A si ti Violo?"

"Sem. Kako veš?" je bil začuden Violo. 

"Slišal sem zate že kar nekaj let nazaj. Iskal sem te, da bi videl ta tvoj madež." je pojasnil Kolorino. 

Violo je prebledel. Mislil je, da je spet srečal nekoga, ki se želi ponorčevati iz njegovega madeža. Zadnje čase je kar pozabil na ta madež, kajti bil je del njega. Sprejel ga je. Če smo iskreni, ga je v bistvu oboževal. Dajal mu je občutek varnosti.

Violo je jezno rekel: "Ja, in kaj bi rad? Prav bedasti ste že s tem mojim madežem!"

Kolorina je postalo sram. Rekel je: "Oprosti, ne razumi me narobe. V svojem voljčjem krdelu sem ustanovili klub. Nogometni klub. Tvoje ime in tvojo pojavo želim uporabiti za svojo maskoto."

Zajcu ni bilo nič jasno.

Kolorino mu je pojasnil, da je hodil v šolo, daleč v tujino. Tam so imeli predmet o barvah, ki jih že od rojstva obožuje. In tam je izvedel, da je vijolična barva, barva moči in zmage. 

"Prav zaradi tega si želim točno tebe!" je še dodal. 

"Vse lepo in prav. Ampak saj zajci in volkovi ne gremo skupaj." je začudeno rekle Violo. 

"Eh, veš kaj Violo? V svetu je dovolj trpljenja in zbadanja. Tudi mene so zbadali vse svoje življenje. Ti pokažem zakaj?" je prijazno pojasnjeval volk.

Volk je široko odprl gobec in njegov jezik je bil mavričen. Še danes prav ne vedo, kako se je to zgodilo, a sumijo, da je njegova mama v času nosečnosti pojedla veliko pisanih bonbonov.

Violo  je bil navdušen. Kar poskakoval je od vzhičenosti. 

Kolorino in Violo sta sklenila pogodbo o sodelovanju. A sklenila sta več kot to. Postala sta prijatelja, kakršne danes še redko srečaš. 

V svet sta s svojim klubom nosila misel: Barve naj ne delijo, barve naj združujejo.