Od norcev do raziskovanja



Dan norcev je  danes. Dan, ko se lahko malo pohecamo. Priznam, da sem 1. aprila vedno malo pazljiva pri kakršnihkoli informacijah in tako lani nisem verjela, da je rodila sodelavka, dokler nisem slikice dobila. Načeloma kljub previdnosti vseeno nasedem. Danes načeloma še nisem ali pa še ne vem. Kakorkoli, nasede pa vedno večji sin. 
Ob jutranjih igrcah , ki so bile danes izjemoma zjutraj, vletim v sobo, 15 minut čez 9, češ kaj se gre, da imajo njegovi sošolci že 15 minut Zooma. 
Hjoooj, neprecenljiv izraz na obrazu. Ne vem, če se je že kdaj tako hitro odklopil od igrc kot danes. 
V planu sem imela nahecati tudi svoje učence, a če sem iskrena, nekako nisem dobila neke  ideje. Kaj jim naj rečem? 
Učenci, brez skrbi, ne boste doma samo 11 dni. (aaaa, groza)
Učenci, nič ne bo treba delati, imate počitnice. (res? Se lahko delam tako norca?)
Učenci, v torek se vidimo v šoli.
Mislim...ne vem, če razumete bistvo, ampak dejstvo je, da nekako zdaj ni čas za take hece. Če bi bili v šoli, bi si že kaj izmislila. Morda kakšno obvestilo za nočni pohod. 

Morda je za mojo neustvarjalnost v teh dneh kriva moja nenaspanost oziroma osredotočenost na raziskovalno nalogo, ki smo jo danes tudi oddali. Saj načeloma tudi blog danes ni bog ve kaj.  Moram priznati, da sem se prvič podala v mentorske vode pri raziskovanju in glede na situacijo in zelo oteženo raziskovanje je zadeva uspela. Vesela za sodelavko, ki je bila somentorica in hkrati tudi moja mentorica na novi poti. Vesela za učenki, ki jima je uspelo. Vesela za vse nas. Zdaj je na vrsti zagovor. Punci sta zame zmagovalki tako ali drugače. Neverjetno kaj zna današnja mladina. Ustvarjalni so 100/uro. Idej ogromno. Le omogočiti jim je treba, da dajo iz sebe kar znajo in kar bi radi pokazali. 

Moja ustvarjalna žilica gre počivat. Jutri je nov dan. Mednarodni dan otroške knjige. 



 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več