Razdvojena osebnost



Na trenutke se mi zdi, da sem razdvojena osebnost. Zadnje čase vedno bolj. Na eni strani sem učiteljica, na drugi strani mama. Šolarju in malčku. Načeloma, bom rekla, da se ti  vlogi lepo prepletata, tu pa tam treščita druga ob drugo, a brez kakršnihkoli kratkih stikov.

Zadnje čase, natančneje kakšen mesec, pa sem zmedena. Ljudje od mene pričakujejo, da bom obe vlogi opravljala 100% idealno. In zadeva se zaplete. Če želim biti 100% učiteljica, potem za moje otroke ostane bore malo časa. In sem zanič mama. Vsaj del dneva. Če želim biti 100% mama, moji učenci ne bi bili ravno zadovoljni. Ali pa morda oni še, straši zagotovo ne. Ampak to nekako vozim. Po ovinkih, verjetno tako kot vse druge mame, ne glede na poklic, status, izobrazbo. 

A čutim, da je prepletanja vlog vse manj. 

Po eni strani sem učiteljica, 

ki se resnično trudim, da "moji" otroci dobijo vse najboljše, kar jim lahko dam. 

Trudim se, da jim težke in manj težke snovi podam na karseda zabaven način. 

Trudim se, da sem staršem na voljo praktično cel dan, v urah bi lahko rekla da vsaj 17 ur. 

Trudim se, da starši dobijo vse potrebne informacije pravi čas. 

Trudim se. Res se. 

In potem ne dobim povratnih informacij. Ne dobim opravičila. Otroci zamujajo na Zoom (redko, a vendarle). Od mene se zahteva, da delam to, kar so nekoč zame delali sošolci /sošolke. Od mene se zahteva, da berem z učenci. Od mene se zahteva, da sem vljudna, prijazna. Od mene se zahteva marsikaj. 

In potem sem mama, ki

razlaga otroku snov, ki bi mu jo naj učiteljica v šoli. Če bi šola bila!!!

Sem mama, ki bi morala imeti dodatni računalnik, printer, skener za otroka. (Ja, na srečo imam vse to)

Sem mama, ki bi morala obvladati Zoome, Teamse, PDF-je, JPG... (Tudi to na srečo znam)

Sem mama, ki bi ob vsakem mailu šole morala skočiti pokonci in imeti čas samo zato in nič drugega.

Mama, ki bi naj otroka pripravljala na tekmovanja. 

Mama, ki bi naj z otrokom to in ono. 

Pa dobro, kaj učiteljica res ne ve, da šola ni moje vesolje???


Stvari v moje zapisu so zelo resnična dejstva o življenju mam in življenju učiteljic. 

Na mojo srečo so mi nekatere stvari (varstvo, znanje, tekmovanja, itd) prizanesene, a če kaj, mi ni prizaneseno dejstvo, da med mamami zelo težko podam svoje mnenje in med učiteljicami svoje, čeprav je slednje lažje, kajti vse učiteljice so načeloma mame, vse mame pa niso učiteljice. 

 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več