Mali bojevniki



Pride tak dan, ko se zjočeš, malo pojamraš, izliješ svojo dušo in je lažje. Če imaš ob sebi še ljudi, ki te poslušajo, pa naj bo to sin, mož, mama, sodelavka, stara prijateljica ali dobra soseda, je vse lažje. Vsak od teh ljudi me razume na svoj način. Morda se vsak od njih pretvarja, da me razume, pa me v bistvu ne, kajti še sama sebe ne razumem najbolje včasih.  A kljub temu vsak od njih temnemu dnevu doda svojo barvo. Vsak od njih poskrbi, da se dokaj hitro spomnim, da svoje delo opravljam dobro in predvsem, da je v vsem mojem delu le kanček slabega in ogromno dobrega. Spomnijo me, da čeprav sem Mala šomoštra, sem veliki bojevnik. Veliko let sem čakala, da sem zaživela življenje, ki ga živim in ni vrag, da me bo bo iztirila majhna opazka. Opazka nekoga, ki je morda prav tako doživel siv dan in se je Mala šomoštra pojavila nekje na poti. 

Kakorkoli, danes se počutim prav bojevniško. Zmagovito. Z učenci, z mojim 3.c, je spet uspel en lep projekt. Moram reči, da nam je nagajala tehnika, da smo skoraj obupali, a uspelo je. Prešeren bi bil ponosen na nas. Predvsem na njih. Na te 8 ali 9 letnike, ki se nič hudega sluteč trudijo. Trudijo se z vso močjo. Nekateri verjetno z zadnjimi atomi moči. A se trudijo. Z veliko mero potrpežljivosti in strpnosti. V upanju, da gredo kmalu spet v šolo. Da se spet srečajo s sošolci, da bo računanje in igra spet ta prav in ne računalniška. Da bo dvigovanje rok spet dvigovanje rok in ne stiskanje gumba. Da bo tabla spet tabla, ki jo bo potrebno pobrisati po uri. Nenazadnje, da bo kreganje kreganje in ne pritisk gumba na mute. 

Ne upam napovedati kdaj to bo, samo želim si lahko, da kmalu. 
 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več