Šport in gibanje


Šport je bil vedno del mojega življenja, vedno sem se nekje našla, a nikoli zares, profesionalno. Morda zato, ker nikoli nisem bila vzgojena v pravem športnem duhu, morda zato, ker pri nobenem športu nisem vztrajala dovolj dolgo, vsekakor je pa k temu, da mi na nekaterih področjih ni uspevalo, pripomogla tudi moja bolezen. Epilepsija. Ne bom pisala o epilepsiji, vsaj danes ne, a moram poudariti, da 27 let nazaj, ko so odkrili, da ima to bolezen, je bilo vse drugače kot je sedaj. Kar naenkrat mi je bilo vse prepovedano. Vse to kar sem rada počela, je ogrožalo moje zdravje. 
No, pa se vrnimo k športu. Torej, našim otrokom, je sedaj na nek način odvzeto, prepovedano tudi to. Otroci nimajo treningov, vsaj v večini ne, otroci nimajo trenerjev, nimajo motivatorjev. Kajti roko na srce, biti športnik, profesionalen ali pa zgolj rekreativni ali pa pri otrocih zgolj tisti en šport, da ga pač trenirajo, ni lahko. 
Pride dan, ko se ti ne da na trening. Pride dan, ko veš, da tvojega najboljšega prijatelja ne bo na trening. Pride dan, ko se počutiš kot kup nesreče. 
Takrat imajo za te otroke veliko vlogo učitelji, trenerji. Zdaj tega ni. Starši so/smo pri motivaciji le tega zdaj v precepu.  Kaj zdaj? Ga zmotivirati in gremo skupaj športat, ker sam pač ne bo ali pa ga pustiti, ker zdaj mi pa res ni?
Zakaj danes pišem o tem? Ker berem in slišim, da so nekatere naloge s strani šole, pa res bedne. Ker silimo otroke, da skačejo po eni nogi. Ker jih silimo, da za dobro jutro telovadijo. Ker zahtevamo, da gredo na sprehod. 
Ampak v teh trenutkih, ko so otroci večinoma dneva doma, v sedečem položaju, za računalnikom, je to še toliko bolj pomembno. Pomembno, da tudi učitelji, tudi takšni ne športni tipi, stopimo iz svoje cone udobja in učence spodbudimo. Sama jim dajem izzive. Smešne. A kljub temu športne. Ampak ni mi dovolj, da izziv najdem na spletu, prilepim link in je to to. Če bi to bilo dovolj, bi bila jaz že zdavnaj tista izklesana gospodična, ki mi obljublja, da bom v 60 dneh shujšala in dobila mišice. Pa ni dovolj. Tam en 4. dan, mi je ta gospodična že tečna, ker ona izgleda fenomenalno, jaz pa ne vidim nekih sprememb, razen boleče riti in nog, ki me vodijo do hladilnika. Malo, ampak res čisto malo pretiravam, ampak čakaj, če bi pa recimo kolektiv vsako jutro skupaj telovadil na daljavo, bi pa to delala vsak dan. Zagotovo. In enako je z učenci. Če se učiteljica posname, jim zastavi izziv, ji morda 1., 2., 3. ali 10. ne uspe, potem je pa to že bolj zanimivo in kar kliče po tem, da premagamo učiteljico. 
Zato, ja, gibanje in šport sta za naše otroke pomembna. Za njihov zdrav razvoj, za motivacijo za nadaljnje delo, za to, da se ne polenijo, da živijo. Da živijo situaciji primerno. 


 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več