vsak klic, nova zgodba

Uf, uf. Današnji dan je pa bil poln emocij. Od solz, smeha, jeze, žalosti. Še dobro, da imam ob sebi ljudi, ki me razumejo in še dobro, da obstajajo telefoni, ko pokličeš kolegico in se tolažiš s tem, da nisi sam v tem zosu. Da nisi edini čuft v tej paradižnikovi omaki. 
Danes je telefon kar trpel in ob vsakem novem klicu, je bilo v glavi polno novih idej. Saj ne vem, ali menjati številko ali dati telefon malo na stran. Samo kaj češ, ene smo pač tak malo zmešane, da ob vseh obveznostih iščemo še nove izzive. Če nam vse zastavljeno uspe, te smo tak zmagale. Ampak dejstvo je, da, govorim zase, me te zadeve izpopolnjujejo, dajejo smisel mojemu poklicu, hkrati pa tisti nek občutek, ko se po opravljeni nalogi potrepljam po rami in si rečem: Ej, Katja spet ti je uspelo. Ali pa ponosno točim solze, ko vidim učence, da jim je z mojim trudom nekaj uspelo. Ne s trudom staršev, s trudom učiteljice. 

Današnji blog je po opravljenih in zastavljenih nalogah čisto drugačen kot bi bil, če bi ga pisala dopoldan. Joj, joj, kako zelo sem bila dopoldan žalostna. Brez volje. Brez energije. Razočarana. Tudi preklinjala sem, O ja, tiste prave Štajerske. Mariborske. 
Ajaaaa, zdaj sem se spomnila ene današnje iskrice z Zoom ure. Učili smo se o zanikanju. 
Rada kuham. Jaz nena rada kuham. Čuj, jaz res nea rada kuham. 
Malo smo se narežali totemu našemu mariborskemu govoru, pol smo se pa odločli, da pe te vseeno bi blo fajn, da začnemo prav govorit. Pa smo prešaltali. Take drobne iskrice, lahko obrnejo dan na bolje. 


 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več