Korak bližje morju


Danes se od mene verjetno pričakuje, da bom pisala o podaljšanju ukrepov, pa o vračanju oziroma bolje rečeno ne vračanju v šole. Ne, ne bom. Ne bom, ker se itak vse vrti okrog tega in ker ne želim popacati s tem še mojega bloga. Niti nisem na mestu, da bi sodila, obsojala. Imam svoje mnenje, ki ga moji bralci že tako ali tako poznate. 
Ne, danes bom malo sanjala. Sanje so dovoljene, ne? Danes sem se, verjetno zaradi vsega tega kar se dogaja, odločila, da rezerviram poletni dopust. Vem, vem, veliko prehitro, veliko prezgodaj je za kaj takega. In ja, glede na to, da še niti prav ne vem, če bom v šoli recimo 20. januarja, je seveda težko vedeti, kaj bo julija ali avgusta. Morje bo. Zagotovo. In slano bo tudi. In vroče bo. Sonček bo. Bodo počitnice in bo dopust. Kakšen bo in če sploh bo takšen kot ga imam najraje, se zdaj ne bom obremenjevala. 
Ne, raje bom pozitivna in čakala, do tistega datuma, 
ko bom spet vonjala tisti morski zrak, 
ko bom spet zadovoljno ležala nekje na plaži, ob vodi, se igrala s tamalim sinom 
ali pa si morda spet z velikim privoščila kakšno adrenalinsko vožnjo z vodnim skuterjem. Ko bom zvečer v družbi svojih najdražjih spila kakšen coctail ali preprosto hladno pivo ob partiji kart. 
Ko bom kot mali otrok skakala od stojnice do stojnice in iskala nek spominček zase.  
Ko bom jedla tiste vaflje z belo Nutello in mrvicami, prepričana, da pa to pa res ne redi. 
Ko bom telefon nafilala s 500 novimi slikami (na koncu leta pa ob izdelavi foto knjige ugotovila, da ni nekih pametnih slik z dopusta).
Ko bom opazovala brezskrbne ljudi na plaži, ki imajo mačka, pa drugi so zamorjeni, ker jim je vroče, tretji čisto mirni, na relax; 4. nenormalno navdušeni nad vsem okoli njih, 5. zaljubljeni, 6. skoraj ločeni, 7. naveličani, 8. polni novih idej, itd. Med katere spadam jaz? Verjetno vsak dan dopusta v katero od skupin. Sploh če me opazuje kdo, ki me ne pozna in me presoja po 1 dejanju ali besedi. Ja, nič, je pa luštno. 
Ko bo Korona pozabljena. 
Ko bo Korona samo še, tako kot vsako leto do zdaj, drago pivo. Priznam, nisem je še pila. Letos jo bom. Za foro. 
Ko bo 7 dni minilo tako hitro, da bom 5. dan jezna nase, da nisem rezervirala za 10 dni.  Saj ne, da je vsako leto ista zgodba. 
Ko bo vse tako kot je bilo. 

A do takrat je še 7 mesecev. 
7 mesecev sanjarjenja, upanja.
7 mesecev truda, izkušenj, izzivov. 








 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več