petek, kot si ga lahko le naslikaš


Tisti moji zvesti bralci ste verjetno opazili, da včeraj nisem pisala bloga za kar se opravičujem, a saj veste, bil je petek. Pravijo, petek dan za metek. O, ja, res je bil fajn večer. Vse skupaj se je začelo okoli 21. ure, ko sem se začela oblačiti, urejati za petkov izhod v lajf. Komaj sem čakala ta dan. Otroka pri babici, midva z možem pa sama. na luštno. Najprej na eno super dobro večerjo, kar je pri nama kar pizza, potem pa v klub. Glasba, ples, dobra družba. O Koroni ne duha in sluha. Kaj je to? Nobenih skrbi, povezanih s službo. Nobenih omejitev. Spiva lahko do 11.ure, ko se je pač treba vstati, da greva k mami na kosilo. 
Zdaj se verjetno že sprašujete, če mi je kak cigl padel na glavo ali pa sem na zaledeneli potki ob hiši telebnila in se vsekala v glavo. V bistvu ne vem, je pa zanimivo pisati o petku, o takšnem, ki ga že dolgo ni bilo. 
V resnici pa je bilo nekako tako. Res se je začelo nekje ob 21.uri, ko naš tamali nadobudnež ponavadi že 1 uro spi, ta veliki pa ob taki uri gre spat. Ok, z velikim sva včeraj sklenila pakt, da je lahko še pol ure dlje pokonci, ampak ne vem pa, kdo je tamalemu dal dovoljenje, da ob 21.30 pride iz sobe v dnevno na kavč in veselo zlaga avtomobilčke ter si prepeva?? Pa ok, sav z možem rekla, dobro, naj mu bo. Danes bo spal z nama. Gremo v spalnico in gospod je do 23.30 rogovilil in razglabljal. Zadeva bi bila sicer čisto sprejemljiva za nek petek, če bi seveda lahko zjutraj spali. Ampak ne. Dajmo se zbudit ob 6.45. Akcija. Jaz res ne vem kaj ta otrok je in od kje mu energija, samo jaz bi tudi malo tega. 
Vsaj malo tiste njegove jutranje energije. Ko se vstane in gasa novim dogodivščinam naproti. No, jaz zjutraj potrebujem malo več časa, da pridem k sebi. Malo več. Kakšne 3 ure. Pol pa gre. Očitno je to naše dete pobralo gene obeh in jih zmešalo. Jaz sem nočni tip, torej bo tudi on, mož pa jutranji, torej bo tudi on. Lepo si je to skombiniral. 


 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več