Prepletanje šole z dnevom

Moj vsak dan je dolg približno 17 ur. Večino tega časa posvetim trenutno šoli. Moji. V sinovo, se za spremembo od spomladanskega dela, ne vtikujem, vsaj tako podrobno in natančno ne. Priznam, nimam nekega pregleda nad njegovim delom, razen pri par stvareh, kjer potrebuje mojo asistenco ali kakšno idejo, pa tudi kakšno pomoč tu pa tam. Razlago redko. Zdaj imajo to bolj urejeno kot so imeli spomladi. Pa gospod mulc je ugotovil, da je pač treba dela. Tako ali drugače. Vsekakor vem, da za delo ni notranje motiviran, ampak naredi pa. Zadnje čase se je nekako našel tudi v pisanju pesmi. Se že kažejo znaki moje vzgoje. 

Malo me zanaša s tematiko. Torej, kar sem želela napisati je to, da je življenje doma, veliko bolj povezano s šolo kot bi bilo v normalnih okoliščinah. In ko mine teh 17 ur. Joj, ne... Vsekakor ne delam 17 ur za šolo, da ne bo kdo narobe razumel. Dejstvo pa je, da se tudi ostale dejavnosti doma prepletajo s šolo. Med rezanjem čebule, dobim kakšen mail staršev in če ne odgovorim takoj, pozabim kasneje. Med sprehodom, ja, vsak dan si ga privoščim, spet mail. Tokrat sodelavka. Ali ravnateljica. Pa potem ko se končno uspem malo namestiti na kavč ali spiti kavico, odprem fb... Pufff, ideja. Spet nekaj novega. In akcija. To je treba narediti. In pride sin, pokaže kaj so počeli. Pufff. Kak dobro. Moram preizkusiti. In to vse tako do večera, ko se en dan preveša že v drugega, jaz pa ugotovim, da bi potrebovala še 2 uri. Ne gre. Dneva ne gre podaljšati. Pa potrebno je napisati blog. Priznam, danes sem ga nameravala izpustiti. Ampak ne da mi miru. Rada naredim kar si zadam.

In zdaj sem si zadala, da bom še zaigrala 2 noči sobi v igrci. 10 minut. Ok... 20. Ja, vem. Otročje. Brezveze. Utrujena pa bo igrala igrce. Ampak ja. To mi je sprostitev. Včasih sem brala komentarje na fb, a so moje saje postajale neznosne. Zdaj vsaj sanjam kako zlagam dragulje v vrsto.


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več