Jamranje paše



Skozi moje pisarjenje blogov in prej dnevnikov, se je pojavil dan, ko sem bila žalostna, jezna. Ko sem kričala od jeze. Velikokrat sem svojo jezo potlačila in je nisem mešala v blog. Nisem želela pri bralcih spodbuditi občutka, da se smilim sama sebi, da mi je težko. Ker načeloma mi ni. Ampak, danes za razliko, bom. Pa če je to zadnja stran, ki jo pišem. 
Velikokrat berem očitke, kako se učitelji ne zavedamo, da je otrokom padla motivacija. Kako ne vidimo, da otroci ne zmorejo več. Res? Res? Verjetno smo učitelji z nekega drugega planeta in nimamo doma otrok, da bi to opazili. Nimamo otrok, ki se jim ne da in jim je brezveze. Nimamo otrok, ki imajo težave. 
E, malo morgen. Imamo jih. In verjamete ali ne, nekateri si celo upamo imeti več otrok. Nekateri imamo doma otroke vseh možnih starosti. In verjemite ali ne, nekateri naši otroci prav tako delajo pouk na daljavo. Res! Prisežem. In verjemite ali ne, še bolj trpijo, ker smo mi doma in od njih zahtevamo mir! Mir v času naših ur. In od njih niti približno nočemo vprašanj v času naših ur. In si zamislite tudi to, da tudi naši otroci potrebujejo motivacijo? In ja, tudi naši otroci potrebujejo motivacijo tako zjutraj kot tudi kdaj ob 20.uri zvečer. 
Pa če zdaj vseeno malo obrnem to pisanje na hec. Mojemu otroku je motivacija, ko mu rečem, kaki burek je, da nečesa ne zna. Ni motivacija, to, kot je 20 "mojim" otrokom: Vem, da to znaš. Potrudi se. Bova skupaj. Makaki. Takih besed je moj otrok deležen zelo redko. Ja, hudo je. Res je. Ampak ne delam drame iz tega. Ne pišem učiteljici, da je ona kriva za to, da je moj otrok burek. Ker vem, da se maksimalno trudi, pa čeprav se ne strinjam vedno z njenimi nalogami. Niti približno. Ampak ona je učiteljica in ona vodi pouk. Dolžnost mojega otroka pa je, da ta pouk spremlja in opravlja naloge. Pika. Klicaj! Ni tu debate. Če bi zdaj bil na faksu, bi rekla, dečko dragi, ni ti potrebno študirati. Sam si se tako odločil. Ampak šment, hodiš v 5. razred in tak pač je. Nimaš izbire. 
Vem, vem, da nam je že vsem težko. Vem, da smo naveličani. Vem, da smo nestrpni. A znašanje krivde drug na drugega, no bo pripomoglo k sodelovanju. Žal. 
Kot sem napisala v 1. dnevnik. Pišem zato, da dam iz sebe. Ne zato, da bi kdorkoli sočustvoval z menoj. Jaz opravljam svoje delo. In imam pravico, da pojamram. Tako kot jo ima trgovka, ker pride kupec plačat izdelek za 39 centov s 50€; tako kot ima pravico pojamrati medicinska sestra, ker je ravnokar njen sveže oblečen pacient pobruhal oblačila in tako kot ima pravico jamrati kdorkoli izmed vas. Včasih pomaga. S pokončno glavo vv nov dan, pa bo. 
 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več