drugi prvi šolski dan


Današnja vrnitev v šolo, v moj 3.c, je bila veliko boljša kot sem pričakovala. Že zadnjič sem mojim učencem rekla, da bodo sedaj najstarejši na šoli in njihove očke so zasijale. S tem sem jim želela vliti malo ponosa, poguma, a niti približno nisem pričakovala, da bodo pokazali svojo odgovornost, ozaveščenost v taki meri kot so jo. 
Jutro je bilo polno nasmehov in prijaznih besed, tudi objemov, komolčkanja, ampak tisti pravi začetek pouka je bil malo čuden. Takšna hecna tišina, tistih 20 parov velikih oči, ki zrejo v mene in čakajo kaj bom rekla. Vsi na mizah pripravljene potrebščine, vsak pri svoji mizi. To je treba presekati. Po skoraj 3 mesecih to ne more biti tako. Ne sme biti. V svojem stilu sem začela: 
Tako, vsi tisti, ki še niste, vklopite kamere in za vraga izklopite te mikrofone. Gledali so me kot bi padla z Lune. In tišina. Jooooj, fora ni uspela. 
In nato en učenec reče: Učiteljica, vi nas samo hecate. 
No, končno!!! Ja, hecam vas bizgeci! 
Sledili so pogovori in moje ponazoritve tega kako so izgledali Zoomi in kako so izgledali oni na Zoomih. Od ležanja na mizi, vrtanja po nosu, tiščanju svinčnika v uho, pletenju kitk in še čem. Seveda so mi takoj vrnili, da sem si vedno, preden sem se prav vklopila v uro, popravljala frizuro. No, pa so me zasačili. 
Današnji pouk je bil res zelo lahkoten, na easy, pa vendar, če se ozrem nazaj, zelo produktiven. Zelo pozitivno naravnan. Niso nas omejevala pravila in predpisi. Tu pa tam je koga zaneslo pa je pozabil na masko, pa odhodi na stranišče so malo oteženi, kajti, ko pritisne enega, potem pritisne vse. 
Kakorkoli gledano, v šolo smo prišli z nekim kančkom strahu, domov smo šli nasmejani. 
Jutri naj strah ostane doma, smeh in zadovoljstvo pa nas naj vodi vse tja do 24.6. 

Mala Šomoštra še ni zaključile zgodbe.
S tem blogom se le poslavljam od rednega zapisovanja. Od vsakodnevnih zapisov.
Morda dnevnik postane tednik. 
Se beremo. 



 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več