Sobota, ko si privoščiš


Sobotno jutro. Sonček. Kavica. Kot mali otrok sem se veselila današnjega dne. Že sredi tedna smo se doma dogovorili, da se gremo sankat. Kot sem že pisala, nisem ravno neka velika ljubiteljica snega, niti nisem ljubiteljica neke gužve na sankališčih, ampak ko imaš enkrat otroke, ko si bolj kot ne zaprt v hiši že 2 meseca, ti je vseeno za sneg, za gužvo (ok, tu priznam, da mi je ena ptička namignila, kam moram iti). 
Po zajtrku je sledilo oblačenje in pakiranje in kaj vse rabimo in o joj, kje so rokavice in pa kje imamo ključe, pa joj denarnica. Skratka, tako kot je to pri nas že stalnica, je odhod od doma vedno ena misija, katere uvod je veselje in navdušenje, jedro predstavlja vedno bolj glasno govorjenje in teženje, zaključek pa udobna namestitev v avtu. 
Na Pohorje so se danes vile kolone avtomobilov. Priznam, da pozimi nisem obiskovalka Pohorja, tako da ne vem, kako to izgleda običajno, ampak parkirišče nabito polno. Kar je seveda presenetljivo, ker je smučarija trenutno v Sloveniji prepovedana. Sama sicer ne smučam, ampak sočustvujem z vsemi, ki obožujete ta šport in vam je odvzeta pravica do tega. 
Torej sledila sem navodilom moje ptičice in resnično smo se sankali, skirojali ( saj ne vem kako se reče dejavnosti, kjer se voziš s snežnim skirojem), zabavali skoraj sami. Vso smučišče samo naše. Luštno je bilo. Mama je poskrbela še za kuhančka, pridružili so se nam še sosedi, srečala sem sodelavko in dan je bil popoln. Resnično ne pomnim kdaj sem nazadnje tako uživala na totem našem bregu. 

Glede na množično število ljudi, ki so dan preživeli nekako podobno kot mi, sem vesela, da smo si po vseh teh mesecih privoščili en dan, ko smo dejansko pozabili na Korono, maske, omejitve, prepovedi. A kljub temu odgovorno in predvsem pomembno, v naravi!!!

 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več