Lepo nam bo

Danes blog za spremembo iz postelje in telefona. Nisem še rekla zadnje besede kar se tiče pisanja, kajti dokler bodo nejasnosti glede Korone, tako dolgo bom pisala. Kdo ve, morda pa ne bo to nekoč samo 1 knjiga ampak zbirka knjig, ki bo ob članstvu v kakšen klub malo znižana. Pa še srečanje z avtorico bo urejeno. Ampak upam, da ne bom že stara, siva in še kakih 10 cm nižja kot sedaj.

Tam nekje maja, preden smo se vrnili nazaj v šolske klopi po 2 mesecih dela na daljavo, ko nismo vedeli kaj nas čaka, sem pisala o tem, da ni tako hudo kot sem si predstavljala in kot to predstavljajo mediji in posledično tako jemljejo starši. In danes sem, po sestanku z našo ravnateljico, ponovno pomirjena, kajti če kaj zna, zna pomiriti in razmišljati realno, srčno in človeško. 

Naši učenci ne gredo v zapor. Naši učenci ne bodo trpeli. Naši učenci ne bodo napsihirani. Trudili se bomo, da ne in tako bo. Morda je zdaj situacija za naše prvošolce res težja, ker se bodo s tem srečali prvič, ampak verjamem, da se bodo naše učiteljice maksimalno potrudile, da bodo dnevi v šoli, drugačni šoli, lepo, pestri, polni smeha. 

Moji učenci so bili danes drugačni. Ne znam opisati. Naš današnji Zoom je bil tako, s čustvi nabit. Ko vidiš 20 otrok, ki se tako iskreno razveselijo, ko jim poveš, da se v torek vidimo, neprecenljivo. Načeloma sem itak čustven tip človeka in znam jokati že pri reklamah, ampak ja, danes so se mi zarosile oči. 2 meseca sem bila z njimi v živo, sedaj skoraj 3 na daljavo. V teh 3 mesecih sem jih spoznala v drugi luči. Počutim se kot bi bila delček njih. Poznam njihov osebni prostor. Vem, da ima učenka v sobi hrčka, spet druga učenka je zdaj ponosna, ker je sestrica 4 dni že v vrtcu, en učenec bralne značke bere bratcu in sestrci, drugi učenec nikoli ne pospravi svoje postelje, tako naprej, tako naprej. Tega v šoli preprosto ne vidiš. Ne spuščaš se tako daleč. In zdaj, zdaj gremo v šolo. Veselim se. Res. Veselim se, da bo Mala Šomoštra spet stala pred tablo in opravljala svoje delo tako kot si ga je vedno želela. In bodo otroci nadobudni, vedoželjni, zdolgočaseni, veseli... Kakršnikoli že bodo, tam bodo. V tistem trenutku bom zaznala vse to. Lepo nam bo. Vem, da nam bo. 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več