(Ne) realen svet izpred ekrana


Ne vem, kako izgledam na drugi strani računalnika. Vem kako izgledam na tej.
Glede na to koliko sama sebe gledam zadnje leto, bom verjetno, ko bo vse to za nami, masko dala čez oči, ne čez usta in nos. Presneto, vsako svojo piko na obrazu že poznam, predvidevam, da so to pogruntali tudi mozolji, kajti nenormalno se širijo gor in dol po mojem obrazu in se samovšečno nastavljajo računalniški kameri. Pa od kje ste se zdaj vzeli no? Če vas ni bilo v puberteti, potem vas zdaj ne potrebujem. Pa niso samo mozolji težava. O, ne. Prhljaj. Sicer sva stara znanca, ampak nikoli do zdaj se ni tako spogledoval s to piko na mojem računalniku. Še ljubosumna bom. Ponavadi je svoje čare razkazoval na mojih temnih oblačilih, v kakšnem klubu, da se je ja vse vrtelo in svetilo okoli njega. Ne pa zdaj. Sredi dneva. Sredi ure!!! Glej ti njega. Ko se že lepo namestim, še zadnjič popravim to mojo čupo, ki zdaj ni ne dolga in ne kratka, torej je nekaj vmes, se prikaže. V vsej svoji veličini. 
Ko se mozoljem in prhljaju pridružijo še moja očala, je pa zadeva tako moreča in moteča, da bi najraje izklopila kamero. Mislim, res. Ni dovolj, da imam eno oko večje kot drugo in da se to full opazi. Ampak. a so lahko očala še kdaj bolj "fsrana", poflekana, umazana kot takrat. ko vklopim učence v uro in z velikim nasmehom buljim v ekran. O jej, ja nasmeh. Moji zobje še v življenju niso bili tako krivi in rumeni kot so sedaj. Da o dlesnih ne govorim. Bolj buljim v tisti ekran, bolj opažam, da so moje dlesni daleč od tega, da bi lahko postale miss dlesni. Dobro, nos je ok. vsaj nekaj. Saj če bi se s profila obračala v kamero, bi zadeva bila drugačna. 
Najbolj fino pri vsem tem je samo dejstvo, da so me učili, da zadeve ki jih vidiš na računalniku ali tv, načeloma niso najbolj realne. In takoj sem pomirjena. Kajti vem, da zdaj trenutno, ko to pišem, na mojem obrazu ni nobene napake, nobenega mozolja. Ničesar ne vidim. In prav zadovoljno lahko zaspim. Do jutri. Ko bo moj obraz spet na preizkušnji. 

 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več