Zobobol, da te kap

Do zdaj sem v življenju ugotovila, da je najhujša bolečina (pišem o fizični bolečini), ki jo lahko doživiš bolečina, ko imaš "napad" ledvičnih kamnov. Ni hujšega. Ja, sem rodila. Dvakrat. Ampak tista bolečina je tako ciljna. Veš, da boli. Veš, zakaj boli. Veš, da bo nehalo. Ne morem reči, da sta bila moja poroda lahka, nista pa bila za umret. Mogoče sem pri prvem mislila, da sem na robu smrti, ki pa je bila še zelo daleč, drugi porod je bil boleč, a hiter. Filmski. 

Ok, torej ledvični kamni. Ja, tisti so mi pa dali vetra. In najhuje pri vsej zgodbi s tistimi kamni je bilo, da mi v bolnici 10 dni  niso verjeli, da me kaj boli. Ja, seveda, ker imam čas in hodim v bolnico kavice na avtomat pit. 

No, ta vikend me je začel zezati zob. Tako počasi. Od nekje se je vzel in si izbral mene za tarčo. Tak malo po malo me je pikal. Tisto, ko že misliš, uf, morda sem samo kaj čudnega v zob dobila. A-a, evo me, tu sem. Spet te pikam. In tako dolgo, vse do trenutka, ko nisem bila več sigurna ali si bolj želim kakšnega konkretnega boksarskega udarca, da to mine, ali bi bilo bolje da se v steni zaletim. Vsako uro bolj. Vsako uro močneje. Ni bila takoooo zelo močna bolečina kot nadležna. In bolj boli, bolj ti drezaš tja z jezikom. Bolj si lačen, bolj te boli že vse. Da na koncu niti ne veš več. če te zob boli ali uho. Zobozdravnikov ne maram. Nikoli jih nisem in dvomim, da jih kdaj bom. Saj, roko na srce, kdo pa jih? Ampak, ko si takšen, da bi raje šel rodit, ti druga ne preostane kot da pokličeš in gasa v ordinacijo. Tokrat sem se odločila, da grem samoplačniško in vesela sem, da sem se tako odločila. Pustimo dejstvo, da je denarnica zdaj lažja, ampak takšne topline in sprejetja ter profesionalnega dela nisem doživela še nikoli. In čeprav se zavedam, da me bo ta moja odločitev tudi v bodoče drago stala, ne grem več nikamor drugam k zobozdravniku. In če ne kadim in se ravno ne lišpam s tonami pudra in raznoraznimi preparati, potem si pa lahko vsaj zobe privoščim. Vem, bere se hecno, a tako je.