že vonjam šolski zrak



V šolo gremo! V torek gremo v šolo. Učenci 1.triade z učitelji. Noro. Ta novica je včeraj zvečer prišla, vsaj zame, nepričakovano. Vedela sem ali pa bolje upala sem, da bomo šli v šolo februarja, ampak ne, gremo že v torek. Občutki so mešani. 

Vsekakor občutek veselja, ko bom spet videla moje učence, ko bom lahko v živo doživljala vse njihove odzive, vprašanja, zagate, pripovedovanja. Čeprav sem se v delu na daljavo našla in dobila ogromno novih znanj, veščin, se delo na daljavo ne more primerjati z delom v razredu. Sploh me več ne gane ta maska na obrazu. Jo bom že nosila. Je postala že tako vsakodnevna, da me ne moti. Bolj motijo moja očala, ki so zarošena vsakič, ko malo bolj debatiram in izdihujem, a bom že uredila. Baje je neka fora z lepilnim trakom. 

Občutke veselja in evforije pa seveda spremljajo tudi negativni občutki. Najprej v ponedeljek testiranje za učitelje. Tak malo hecen občutek okoli teh testov. Je obvezno, nisem se še testirala, ampak če se nekateri morajo že 3, 4 mesece redno, potem menda ne bom skup padla. Vse bok ok. Bodimo pozitivni. Pa ne na testu. Mislim, da si zdaj prvič želim, da sem na testu negativna. Potem tudi občutki strahu. Bom v šoli spet igrala policajko, bom morala pet otroke non stop opozarjati pri vhodu na te maske? Bom spet tečna s tem? 

Poleg vsega tega, moj tamali mulc gre po skoraj 3 mesecih spet v vrtec. Komaj se je oktobra prav navadil, da ne joka, da je sprejel vzgojiteljici, gre zdaj spet v nove boje. Verjamem, da bo tako kot zmeraj do zdaj potreboval nek svoj čas in bo stresno za vse nas, a tako pač je. Se tolažim, da pa kljub vsemu ga tam spet čaka topla beseda vzgojiteljic, družba sovrstnikov in poučne igre, ki jih zdaj velikokrat zaradi pomanjkanja časa ni bil deležen. 

Veliki mulc ostaja doma. Sam. Zgodba maja lani se ponavlja. Super mu je šlo in verjamem, da mu bo zdaj tudi. Je dokaj samostojen in to je še najmanj kar me skrbi. 

Kakorkoli, občutki gor ali dol. Grem nazaj v šolo. Že vonjam svojo učilnico. Že vidim tisti torek, ko bomo sedli na tla in si imeli toliko za povedati. Brez kamer, zvočnikov, ozadij, smeškotov. Sami mi in dobra volja. 
 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več