Robot, letnica 83, starejši model

Če sem še spomladi lanskega leta, tega vsemogočnega 2020, pa še kakšen mesec nazaj navdušeno pisala o svoji podvigih in o tem, da pri nas doma pa vse štima, se mi zadnje dni zdi, da ne štima nič. Ok, ko zvečer potegnem črto, pa vidim koliko nam je uspelo, sem vseeno zadovoljna, ampak potek dneva pa nikakor ne nakazuje tega. Počutim se kot robot, oni otroški. Igračka. Ko otrok v sekundi pritisne na vse moje gumbe in pol ne vem ali bi kuhala, ali bi odgovorila učencem na mail, morda bi pa pokukala kaj dela moj veliki mulc. Eh, pa dajmo vse hkrati, saj to gre. Gre že, do trenutka, ko ugotovim, da med odgovarjanjem na mail, v posodi že olje na veliko cvrči, sin pa v sobi sprašuje, če mu lahko posodim svoje lepilo. Takrat mail pustim, pičim do posode, jo odstavim, vmes mali mulc skače po kavču, pa lepilo bo tudi potrebno poiskati, ker 3 dni nazaj sem pospravljala pisarno in zdaj res ne najdem ničesar več. No, in nekako tako poteka dan. Vse na pol. Vse dokler ne pride mož iz službe in se ko hijena spravim za računalnik dokončat kar je pač za dokončat. Beri: Vse česar sem se lotila dopoldan. In potem ždim cel popoldan za tem računalnikom, priznam, s slabo vestjo, ker mož bo počasi na razpotju 2 poti. ali me bo začel vikat, ker bo pozabil, da sva poročena, ali pa se bo želel ločit. Ok, ok, ja, dramatiziram. Samo spet ne toliko kot si morda kdo misli. 

Na srečo pa nisem ravno presežek med robotki, predvidevam, da se moja spominska kartica vsak večer izbriše in pred spanjem nastajajo vedno neke nove ideje, ki prav kričijo spet po polovičarskem delu dopoldan in ostanku popoldan. Saj bi naročila kakšno dodatno kartico, pa ne vem kje piše kakšen model sem, letnica izdelave je pa 83, tak da dvomim, da bi se kartica sploh še kje dobila. Je kak je. Dokler funkcioniram, bo ok. 

Če robotki spijo, ne vem. Bom pa zdaj izklopila gumb za delovanje, v upanju, da se jutri spet vklopim. Pa lahko noč.