Če bi bila mačka


Po dnevu, polnem emocij; dnevu, ki je obdan s strahom, jezo, veliko vprašanji in malo odgovori, opazujem našo mačko. Leži na kavču, s tačko čez glavo. Kot bi hotela povedati: Ljudje, vi ste vsekani. Ljudje, kaj vam tega treba. Vmes se pretegne, z enim očesom preveri, če sem še zraven nje, kajti resnično ne sme zamuditi trenutka, ko vstanem s kavča. Če zamudi, večerni priboljšek odpade. 
Včasih pride dan, ko bi rada bila mačka. Zagotovo bi bila kot mačka manj zahtevna kot sem sedaj. Večino dneva bi prespala, v vseh možnih kotičkih hiše, najraje v omari na črnih oblačilih, tam je tako prijetno toplo, pa še moje dlake se tako lepo svetijo, ko zapustim svoj kotiček. Ko bi moja lastnica opravljala delo na računalniku, bi se zlegnila na tipkovnico. Tako zanimive so tiste črke. Prav prijetne. Kot rahla masaža. Če bi lastnica želela mir pred menoj, bi se parkrat oglasila, glej ga zlomka, briketi so že v moji posodi. Ja nič, tako lepo dišijo. Tega pa res ne morem pustiti. Saj je že nekaj časa minilo od zadnjega obroka. V miru pojem svojo porcijo, se elegantno sprehodim po dnevni sobi, ko na mizi zagledam ostanke hrenovk najmlajšega člana družine. A, hrane pa ne bomo puščali. Mulc se igra, očitno ga ta hrenovka več ne zanima. Pa takoooo diši. Pa saj me nihče ne gleda. Samo to še in konec. Mmmmm, super. Prijetno s koristnim. 
Zelo dobro bi bilo, da se malo sprehodim. Saj ne dosti, malo. grem na zrak. Mijav, mijav. Pa dobro, kaj so v tej hiši vsi gluhi? Ok, ok, imam taktiko. Če vržem kaj na tla, vedno kdo pride. Pa dajmo tokrat to posodico s hrano za ribe. Hop, bum. Že slišim korake. Ok, ja, malo je jezna, nekaj mi govori o tem, da sem tečna. Da me ne bo not spustila. Mah, saj se vedno ponavlja. Zrak zunaj me šokira. Mrzlo je. Sneg. Te moje elegantne tačke ne marajo snega. Grem nazaj noter. Ja, kako? Presneto. Taktika številka 2. Grem na okno. S tačko parkrat pobožam okno, se 3x zaderem, 2x se premaknem z enega okna na drugega. Glej ti njo, še prej kot ponavadi. Očitno je delo zelo pomembno, če danes tako popušča. Ne bom je provocirala. Grem zalegnit. V omari sem že bila. Hm...po posteljo. Tam bo mir. Mi vsaj njihove tečnobe ne bo potrebno prenašati. 

To je to. Življenje je popolno. Če si mačka. 

 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več