Testiranje





Pravijo. da kdor molči, 100 odgovori. Vse vredu in prav, ampak vedno molk ne prinese dobrih rezultatov. Zato sem se danes lotila teme, ki zadnje dni dviguje veliko prahu. 

TESTIRANJE.  Že sama beseda mi ni všeč. Pač testiranje, kakršnokoli že je, je stresno. Pa naj bo to testiranje za vstop v vrtec, test mat v OŠ, testiranje oziroma zdravniški pregled pred pričetkom nastopa službe, vozniškega izpita ali pa zabavno testiranje na dekliščini.

Veliko se piše in govori o testiranju in hitrih testih, ki čakajo učitelje v ponedeljek, pred ponovnim začetkom dela. Veliko težkih besed pade. Od tega veliko laži in natolcevanja.

Kakorkoli, moje skromno mnenje, ki ga niti približno ne vsiljujem nikomur in zato ne dovolim, da kdorkoli meni vsiljuje svojega, je, da je to testiranje najmanj kar lahko naredim. Pa po pravici, ne zato, da zaščitim učence, ampak se mi zdi bolj, da zaščitim sebe. Pa ne s testom, da ne bo pomote. Torej, učenec ima veliko več možnosti, da se okuži od sošolca, starša ali v trgovini, kot da ga okužim jaz. Več možnosti je, da mene kdo okuži. A tudi tukaj ne morem vedeti, če je to učenec, mož, poštarka ali trgovka. Torej. Kako s testom zaščitim sebe? Predvsem tako, da če, bog ne daj, pride do okužbe v razredu, imam neko potrdilo, da sem bila recimo temu odgovorna. Sicer glede na to, da sem lahko v ponedeljek negativna, že v torek pozitivna, je tu logika spet skregana.


Ker sem načeloma pozitivka, verjamem, da bodo kmalu bo uvedbi tega testiranja to tudi opustili. In verjamem, da se nobena juha ne poje tako vroča kot se skuha. Zato... 

Testiranje gor al dol, jaz bom že potrpela, če eni to trpijo redno. Marsikaj sem. Pa bom še to. V šolo grem v torek. Nasmejana in s ponedeljkovim negativnim testom. 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več