Ritem srca



Ni je plače, ni je naziva, ni pohvale, kot je ura, ki jo imaš z učenci in cvetiš. Ja, ta ura bi bila v šoli še pristnejša, še lepša, a to danes... Balzam za dušo in srce. Moji učenci so danes pobožali moje srce, ponovno so mi dali občutek, tisti lepi, učiteljski občutek, da veš, da si izbral pravi poklic. In kaj so naredili? Kako so to naredili? Nič posebnega, ampak bili so otroci. Bili so nasmejani. Bili so zgovorni. Bili so vse kontra temu, kar berem v medijih. Niso bili zamorjeni, niso bili asocialni. 

In kako zelo me je presenetila njihova skromnost. Za začetek smo se pogovarjali o željah za novo leto. Res, da sem jim rekla naj povedo 1 željo, ki je ne morejo prijeti v roko, a 8 letniki so presenetili bolj kot bi si upala želeti. Ne morem, da želja ne bi omenila, ker so tako zelo srčne, seveda primerne času v katerem živimo, zato toliko bolj boleče, zato toliko bolj goreče. 

1. Želijo si v šolo. 

2. Želijo spet trenirati.

3. Želijo se družiti. 

4. Želijo, da bi bili vsi zdravi.

5. Želijo, da ne bi bilo potresov.

6. Želijo spet videti babico, dedka. 

7. Želijo, da bi vsi bili srečni.

8. Želijo na potovanja, izlete.

9. Želijo si razumevanja in strpnosti. 

10. Želijo spet na obiske. 

11. (Učiteljica sem si zaželela ponovne gneče na šolskem hodniku.)


Po vseh teh željah, ko sem se vmes dejansko komaj zadrževala, ko sem bila tako zelo ponosna na njih, je eden izmed učencev povedal, da je dobil od Božička slušalke. Padla je ideja, da vsi povedo, kaj jim je Božiček prinesel. Priznam, teh tem se ponavadi zelo izogibam, kajti ne dobijo vsi velikih, dragih daril. A preden bi sploh lahko to idejo omilila, so že nosili darila k ekranu. In šok dragi moji! Šok. Otroci so še vedno otroci. Otroci se še vedno radi igrajo. Otroci imajo še vedno radi igrače!!! Ne playstation, ne raznorazne elektronske naprave, ne telefoni, otroci so mi kazali Lego kocke, puzzle, dnevnike (dnevnike!!!), punčke, plastične pištole, majice, drese, rokavice!!! Bravo Božiček in bravo otroci! Seveda je tudi učiteljica morala povedati kaj je prinesel Božiček. Parno metlo za umivanje tal. Koliko smeha. Prav prisrčni so bili. 


Danes, ko pišem ta blog, sem tako zelo ponosna na teh 20 otrok 3.c razreda, na njihove starše, da ne znam niti opisati. Moje srce spet bije v tistem pravem ritmu. V ritmu, ki ga poznamo samo učitelji in učiteljice. 

 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več