So možgani res vir pameti?

 Uf, že dolgo je tega kar sem nazadnje pisala blog. 18.aprila nazadnje. Razlog je, vsaj nam učiteljem, povsem jasen. Maj in junij sta v šoli nora. Za vse. Učence, učitelje, vodstvo in normalno tudi starše. Letos je to bilo še bolj izrazito. Delo na daljavo je pustilo posledice na vseh, znanje je bilo šibko oziroma bom raje rekla neutrjeno, razlike med učenci še večje kot kadarkoli. Ampak pustimo zdaj to.

Naslov mojega bloga danes je vprašanje, povezano s tem kar se mi je dogajalo zadnje tedne. Dejstvo je, da sem že od nekdaj vajena, da se v življenju dogaja. Ne maram samote, ne maram miru, ne maram dela, kjer ni učinka. Ne znam reči ne, vse sprejmem kot izziv. In se je nalagalo. Uživala sem v vsem, kar sem si zadala. Rasla sem tako osebno kot profesionalno. S pomočjo nekaterih sodelavk sem se spravila k mednarodnim konferencam, pisala članke, spet po drugi strani opogumljala mlade raziskovalke, po tretji strani snemala "film", plesala, .... Fajn mi je bilo. Noro fajn. Možgani so delali na polno. A počasi je telo začelo kazati in kričati: ej, Katja, ustavi se!!! In ko to zakriči srce, potem se ustaviš. Bili so ljudje, ki so mi že govorili prej naj neham, da to ne bo ok, da ne bo vredno. Ampak ja...meni se pa že ne more nič zgoditi. Pa se je...

In zakaj ta blog? Zato!!! Da ga bom avgusta, ko se spet vrnem na delovno mesto,spet brala, brala in brala. To zdaj ne pomeni, da bom nehala delati. Ker to nisem jaz. Ker tega ne zmorem. A učila se bom uporabljati cedilo. Cedilo odločitev. 

Zdaj me čaka dopust. Dopust,...tisti ta pravi, ko odklopiš in dopust...tisti, ko že v glavi  pripravljaš dejavnosti za 1.šolski dan, ko se sprašuješ kaj boš, če pride do dela na daljavo...po dopustu pa velike spremembe. Predvsem za moja sinova. A o tem kdaj drugič. 

Mala šomoštra...


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več