Zimske počitnice


 Po 3 tednih dela v šoli, se z današnjim dnem, ali bolj natančno z včerajšnjim dnem, zaključujejo zimske počitnice. Marsikdo je mnenja, da si jih po 3 mesecih nedela učitelji nismo zaslužili, a glede na to, da je to moj prisilni dopust in ne dopust po izbiri in, ker vem kaj sem zadnje 3 mesece delala in to konkretno delala, lahko brez občutka slabe vesti, rečem, da sem si ta dopust še kako zaslužila. In prvič po 10 letih, odkar je večji sin vključen v vzgojno-izobraževalni sistem Slovenije, torej vrtec in kasneje šolo, sem si dovolila tamalega pustiti v vrtcu in imeti dopust. Seveda to ni dopust kot si morda kdo predstavlja, a vsekakor sem si vzela več časa zase in tudi starejšega sina. Predvsem pa za nabiranje kilometrov in korakov. Pač en izmed ciljev letos, ki mi zaenkrat dobro uspeva. 
Če bi razmere letos bile normalne, smo imeli v planu družinsko smučanje. Nisem ravno neka dobra smučarka, a vseeno je bila to ena izmed želja. Da se odpravimo na smučišče in izkoristimo sneg v vsej svoji veličini. Ker nismo vedeli kako bo, smo to misel opustili. Morda drugo leto. 
Ko sem se odločila, da bom tamalega pustila v vrtcu, sem nekako načrtovala, da bom čas izkoristila za spanje in lenarjenje, kajti to res rada počnem. Čisto zares. In ni me sram priznati. Opažam pa, da vsako leto bolj pozabljam, kaj to zares pomeni. Ne znam lenariti. Vsaj ne v taki meri kot sem to nekoč znala. Saj je jasno. Tu so obveznosti, ki jih prinese družina, otroci in služba. O, ja, učitelji tudi med dopustom delamo, pa če verjamete ali ne. Pa ne trdim zdaj, da delamo vsi med dopustom, niti ne trdim, da delamo od jutra do večera, lahko pa povem zase, da me med počitnicami ponavadi vedno zahakla papirologija, ki je res ne maram. Moja šibka točka. Torej, takrat urejam te zadeve, za katere med rednim delovnim časom preprosto ni časa ali pa se nabere, ker ne delaš sproti. Potem se med mojimi počitnicami velikokrat v glavi sproži kakšna nova ideja, pa kakšna nova pesem ali pa nastane kakšna razstava (te so aktualne zdaj v tem posebnem času). 
Preden se prav zaveš, se teden obrne in je tu nedelja, ko se pripravljaš na nove podvige. Še dobro, da je bila sobota "negativna", da sploh smem v službo. 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več