Moje videnje


Kar obljubim, v večini primerov tudi izpolnim. Tokrat nisem. Nazadnje sem blog pisala 
26. 1. 2021 in takrat obljubila, da se javim čez 1 teden. Ni mi uspelo. Priznam, da sem si zdaj, ko ne delamo več na daljavo, ukradla kakšen popoldan, dva ali tri, da sem čas posvečala drugim stvarem in ne službi. Seveda pa jaz ne bi bila jaz, če ne bi še delala kakšnega projekta zraven, pa prvi strokovni članek izpod mojih rok je tudi padel. 
V šoli je krasno. V šoli je, če odštejemo dejstvo, da nosim masko in vsak ponedeljek hodim na testiranje, enako kot je bilo. 
Maska sploh ni več tako zoprna, razen prvih par sekund vstopa v šolo, ko ne vem ali se je v šoli kaj vžgalo ali imam samo zarošena očala. Govor pod masko je na trenutke res nerazumljiv, zaradi česar sem morda bolj glasna kot sem bila do zdaj, čeprav sem bila prepričana, da to sploh ni mogoče. Posledice tega so, da imam na trenutke hripav glas in suho grlo, a voda rešuje zadevo, med odmorom pa kakšen 505 s črto, pa je. Za tiste ta mlade, to so trdi bonboni s črto. Bonboni mojega otroštva in poleg tistih kislih jabolčnih, najboljši bonboni kadarkoli. 
Otroci maske nosijo res samo po hodnikih in ko gredo na stranišče. Nimam občutka, da bi jih to kakorkoli motilo. Pustimo zdaj ob strani dejstvo, kaj je prav ali ne. Dejstvo je, da letos, za razliko od vseh prejšnjih, odkar delam v šoli, učenci ne manjkajo. Niso bolni. Lani januarja sem imela v razredu pol otrok, danes je manjkal 1. Enako je z učiteljicami. Morda prehitro sodim. Pišem le, kar vidim. 
Testiranje. Ni bav bav. Vsak teden lažje in vsak teden je tista, ki mi jemlje bris, bolj nežna ali pa sem jaz že vajena. Kakorkoli. Lepo je biti negativen. Ko si pozitiven, padeš v pasti nekega čudnega sistema in se iz ure v uro sprašuješ, kaj te čaka, kdo gre v karanteno, kdo ne. Skratka, sočustvujem z vsemi učitelji, ki so in še bodo to dali skozi. 

Resnično se imamo zelo fino v šoli. Učenci so navdušeni. O, ja, saj se kregamo. O, ja, smo se že konkretno kregali. Ko se razživimo, znamo biti pravi mali vragci. Ampak, znamo biti tudi ekipa. Znamo biti raziskovalci. Bralci. Igralci. Ugankarji. Športniki. Ustvarjalci. 
Razmere v Sloveniji se počasi umirjajo. Življenje se vrača na stare tire. Vsaj tako je videti. Počasi. Morda ne po neki logiki, a vrača se. Morda bi morali zadeve pospešiti, kar precej pospešiti, da se ljudem ne strga. Da lahko ljudje spet delajo. Da se lahko vsi šolarji vrnejo v šole. Da bo igra na igrišču spet igra v pravem pomenu besede. Da bo druženje spet druženje. Čas, ko ne bo omejitev. 

Nekatere navade pa bi bilo vseeno dobro ohraniti. 
Trgovine bi lahko imele krajši delovni čas. 
Število strank v trgovinah bi lahko bilo omejeno. 
Razkuževanje vozičkov lahko ostane za zmeraj. 
Ljudje bi manj hiteli. 
Ljudje bi bolj pazili na higieno. 
Organizacija v šolah lahko ostane takšna kot je. Kosilo. Prihodi. Odhodi. 

Tako zadeve vidim jaz. Mala Šomoštra. 
To je moje mnenje. 
Verjamem, da se vsi ne strinjate z menoj. 
Verjamem, da nekateri se. 




 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

 1. september. Prvi šolski dan. Dan, na katerega se vedno pripravim tako, da mi bo fajn. Da nam bo fajn. Da si bomo ta dan zapomnili tako kot sem si jaz svojega. Vsaj tistega iz 1.razreda. Pa še kakšnega. In vedno imam v spominu, da so učitelji dali vse od sebe, da smo se počutili sprejete, da jim je mar za nas. Spomnim pa se tudi, da smo, vsaj ko smo dobili nove učitelje, bili bolj zadržani.  Kar se tiče učiteljev je še danes tako. No, vsaj jaz skušam ta dan narediti poseben. Nekaj obveznosti je, temu se ne da izogniti. Nekaj informacij, ki morajo biti in verjetno naletijo na gluha ušesa. A nič za to. To je normalno. Bomo ponovili. Verjetno večkrat.  Otroci pa so drugačni kot smo bili mi. 30, 35 let nazaj. Tudi to je normalno. Življenje je drugačno. Dostopnost do informacij lažja. Starši se z otroki pogovarjajo drugače. Šola ni več nek strah in trepet. In s tem se do neke mere strinjam.  Ampak nikoli ne veš. Ne veš, kako bo. Kakšen bo ta dan. Bodo motivacije uspešne? Bodo tvoji heci š
Preberite več

Šolska proslava

Slika
Šolska proslava. Dogodek, ki na šoli poteka 3x v šolskem letu. December, februar in junij. Dogodek, ki je vedno tako zelo prisrčen in poln emocij in ponosa, vsaj kar se s strani učiteljev tiče. Resnično vedno obožujem te otroke, ki so pravi mali igralci, novinarji, plesalci, pevci. Vse te otroke, ki tako s ponosno stojijo tam spredaj in samozavestno, kolikor je to mogoče, dajejo proslavi svoj pečat. Učitelji, ki smo del neke točke, zadaj nekje stiskamo pesti in upamo, da mesec, dva ali trije meseci vaje točko naredijo točno takšno kot smo si jo zastavili. Večinoma, vsaj po mojih izkušnjah, je točka na generalki čista polomija. Misliš si, pa dobro, kako, zakaj, kje sem ga polomil, kaj je s temi otroci??? Ampak potem, proslava, točka, grizeš nohte, res da samo v glavi, ker za državno proslavo se pa res ne spodobi, da boš grizel nohte...točka izpeljana v nulo. Srce zaigra. Ponosen si na tiste otročke tam. Zakričal bi od veselja. Pa ne smeš. Kako bi le to izpadlo? Ne, ne, to pa ne.  Šolska
Preberite več

Pišem od kar se zavedam

Od nekdaj rada pišem. Najraje na list. To mi je novo. Ni kuli in ni papir. Ampak še vedno pišem. Že v OŠ sem rada pisala spise, pa pesmi, pa govore in dnevnik. Ja, enih 6 jih imam. Zdaj sem začela z novim. Zaradi Korone. In potem... Piši blog. Blog??? Kako? Si upam? Pa dajmo. Saj ne more biti tako težko, če rad pišeš, kajne? Ena izmed mojih velikih želja je nekoč v roke vzeti knjigo, katere avtorica bom jaz. Imela bo vijolčne platnice. Ne nisem se zmotila, vijolične bodo. Ne vijolične. To je čisto drug odtenek. Eni boste razumeli, drugi pač ne. To sem jaz. Aja, ime. MALA ŠOMOŠTRA. Sliši se čudno, a tudi to sem jaz. Mala in ŠOMOŠTRA. To je starinski izraz za učiteljico. Daleč od tega, da sem stara, a izraz mi je všeč. Nekako združim preteklost s sedanjostjo. Tablice s tablicami. 
Preberite več