Prvi teden

 Prvi teden šole je za nami. Toliko vprašanj se je pojavljalo avgusta. Bo pouk v šoli? Ga ne bo? Ko smo se končno razveselili dejstva, da se normalno vračamo, pa spet nova vprašanja. Maske. Razdalje. Obvezno. Neobvezno. Priporočljivo. Polno besed. Polno nekih prepričanj tistih, ki jih to moti in tistih, ki jih ne. Starši na dveh polih. Učitelji na dveh bregovih. Kdo ima prav? Kdo je ovca? Zakaj je nekdo ovca?

Priznam, težko sem se sprostila in šla v šolo nasmejana. Nikoli še tako pod stresom. Želela sem si lepega prvega dne. Želela sem mojemu 3.c podariti lep prvi dan. Bil je lep, a dvomim da ravno čudovit. Bilo je polno navodil. Priporočil. Vsekakor smo se pri nas trudili, da so človeška. Da smo obdržali zdravo, kmečko pamet kot pravijo, a tako preprosto ni. 

Očitki ljudi, da se naj upremo. Očitki, da mučimo otroke. Očitki, da sodelujemo v nasilju nad učenci. Vsi možni očitki, ki te razžirajo od pet do glave. 

A... Kljub vsemu. Minil je 1.teden. Ni enako kot prej, a je. Imamo pouk. Trudimo se, da nam je v šoli fajn. Vsi se trudimo. Učenci niso prestrašeni, učenci niso pod pritiski. Vsaj pri nas ne. Vsaj v mojem razredu ne. 

Pičimo naprej. V novi teden. Optimistično. V nove zmage in nove izzive. Skupaj. V šoli. 

Verjamem lahko. In želim si tudi lahko. In tako bo. Danes. Jutri in vsak dan znova. 

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Nikoli ne veš

Šolska proslava

Pišem od kar se zavedam